Tako vaše otroštvo, kakor otroštvo vašega morebitnega otroka je (bilo) obdobje razvijanja telesa in duha.
Telo za celovit razvoj potrebuje nestrupeno ekološko pridelano hrano in vodo, torej normalno hrano, naravne detergente za čiščenje oblačil kot neposredno okolje za prehod snovi v telo skozi našo kožo, čist zrak, pa tudi resnično varno svobodo za gibanje, kot osnovo za razvoj kostno-mišičnega skeleta in živčevja z možgani. Z eno besedo, potrebuje zgolj in samo naravo, katere del je.
Duh otroka se razvija preko zdravih odnosov z občutkom radosti, navezanosti in varnosti, a tudi lastne vrednosti tako preko njemu izrečenih besed, kakor lastne samostojnosti v okviru dovoljenega in zmožnega. [1]

Ker sta telo in duh človeka pomembno prepletena dejavnika za razvoj človeka kot energetsko duhovnega bitja [2], katerega osebnostne lastnosti se razvijejo do sedmega leta starosti [3], je zato toliko bolj pomembno, kakšnih miselnih vzorcev (za razvoj telesa in duha) smo kot otroci bili deležni.

[1] Neverjetna leta, dr. Straton, Umco, 2016
[2] Energetska medicina, dr. Landripet, Angela, 2006
[3] Montessori od prvega dne življenja, Lillard, Učila, 2023

Naša zavest se razvija tekom otroštva, prvo samozavedanje pa se zgodi okrog 2. leta starosti, kar je možno utemeljiti s tako imenovanim preizkusom v ogledalu, ko je malček očitno zavesten, da obstaja kot samostojno bitje. [1]
Pri odraslem človeku obstajata dve področji uma: zavedno in nezavedno, kar pogosto imenujemo podzavest. Po raziskavah zavestno procesiramo le 5–10 % informacij, ostalo poteka nezavedno. Delujemo torej z avtopilotom.
To je vse, česar se ne zavedaš, a vpliva nate:

• Avtomatizirani vzorci vedenja (npr. vožnja avta brez razmišljanja)
• Potlačene misli, čustva, spomini
• Nezavedne asociacije (npr. predsodki, ki jih ne opaziš)
• “Freudovsko spodrsljaji” – ko rečeš nekaj "pomotoma", a razkrije skrito misel

Pri odraslem ločimo dva sistema mišljenja: 1) hiter, intuitiven, nezaveden in 2) počasen, zaveden, racionalen. Posledica mišljenja so naše besede: lahko premišljeno nekaj rečemo (zavedno) ali pa “izleti iz nas”, kar nismo načrtovali (nezavedno ali podzavestno).
Študija v nevroznanosti pravi, da se odločitev za govor pogosto začne nezavedno, še preden se je zavemo – EEG raziskave kažejo, da možgani aktivirajo odločitev za gib (ali govor) približno 300 ms preden se zavemo te odločitve.

Zanimivo je, da je meja med zavestjo in nezavednim precej zabrisana. Lahko se nekaj premakne iz nezavednega v zavestno (npr. skozi introspekcijo, psihoterapijo ali meditacijo), ali pa obratno – nekaj, kar se naučiš, lahko postane avtomatsko (kot vožnja kolesa).

[1] Mirror self-image reactions before age two" avtorice Beulah Amsterdam, evelopmental Psychobiology, volumen 5, 1972

V intimi je zajeto področje našega osebnega prostora, telesa, našega časa, naših čustev, naših misli in tudi naših zaupnih odnosov. Do izraza ta pride že ob prerezu popkovine, ko postanemo posameznik - individuum.

Biti v stiku sam s seboj v nekem prostoru in času ni samoumevno. Biti sproščen tako med ljudmi, kakor v samoti. To terja zdravo samopodobo, ta pa zahteva urejene lastne miselne vzorce. Z lastnimi mislimi, tako zavednimi kot nezavednimi, ustvarimo občutke, v vsakem trenutku.

Za naše optimalno energijsko stanje potrebujemo dober stik s samim seboj, to je nega naše duše. Za to je potrebna samota. Koristna je tudi oblika samote npr. v javnosti, vendar brez medsebojnega vpliva z drugim človekom, na razdalji cca 3 m, ko ni vpliva drugega energijskega polja človeka in brez komunikacije oz. drugih dražljajev. Obstaja rek, da je samota brez dražljajev zdravilna, saj le takrat človek ima pogoj, da začuti svoje telo in dušo skozi vdih in izdih, utrip srca, čutenje svojih misli, čutenje intuicije itd. Lahko je hoja, tek, sedenje ob brzicah, meditacija, joga itd.